Moodle je kot podpora predmetom med študenti dobro sprejet. Današnja izkušnja pa mi je pokazala, da je moodle dejansko tudi orodje, ki učitelje podpira v boju proti plagiatorstvu.
Pretekle dneve sem namreč gradila jezikovni korpus iz domačih nalog, ki sta jih dve generaciji študentov nalagali v moodle. Zbrala sem jih okoli 70 na isto temo. Majhen, a obetajoč korpus. Po nekajdnevnem čiščenju besedil sem končno uvozila besedila v konkordančnik. Kot se spodobi, sem se prvo lotila priprave seznama uporabljenih besed, potem pa njihove primerjave z referenčnim korpusom, da bi našla ključne besede. Te naj bi mi kaj več povedale o značilnostih jezika usvajanja mojih študentov. Ko pa sem prvič kliknila na pogosto besedo in so se mi izpisale konkordančne vrstice konteksta, sem opazila vzorec, ki se je kar na nekaj mestih ponavljal. Zgroženo sem ugotovila, da je kar 15 študentov (tj. 20%!) tesno sodelovalo pri pisanju naloge - znotraj iste generacije kot tudi medgeneracijsko.
Sem naivna, bi lahko rekli in bi verjetno imeli prav, ampak res sem verjela, da si ne bodo upali prepisovati, saj se domače naloge shranijo v moodlu. Postanejo dokazno gradivo. Tega moji študenti niso razumeli. Odslej bom pred popravo domačih nalog, ki jih študenti naložijo v moodle, vedno preverila, ali je bilo kaj prepisovanja med njimi.
Seveda, lahko preverite situacijo tudi vi - med vašimi študenti. Zelo preprosto je. Pravzaprav morate samo shraniti domače naloge svojih študentov kot navadna besedila (format .txt - lahko pa študentom naročite, da naj svoje naloge oddajo že v tem formatu) in jih odpreti v brezplačnem konkordančniku AntConc. Potem samo poiščete kakšno pogosto besedo kot npr. člen the, sortirate besede na prvo desno, potem še na drugo in tretjo desno. Verjemite, v hipu boste videli, kdo je s kom sodeloval. (Strategije sodelovanja so običajno preproste: zamenjava imena avtorja, zamenjava imen proučevanih pojavov, zamenjava veznikov, zamenjava manjšega števila besed, dodani vezniki in podobno. Zelo nedomiselno.)
Ja, sedaj pa se bo potrebno odločiti, ali je strateško bolje prijaviti študente zaradi disciplinskega prekrška ali pa jih priviti na kakšen drugi način, npr. z javnim opozorilom.
Ja, moja raziskava pa je šla po gobe - vsaj za nekaj časa, ampak to je že druga zgodba.
25 december 2010
14 december 2010
Naključna najdba - navdih
Trenutki, ko čisto naključno naletimo na neko vsebino, ki nas prevzame in navdihne, so vsem dragoceni. Tokrat bom kratka: prisluhnite besedam Williama Urryja. Prevzele vas bodo.
P.S.
Ša povezava, ki vam utegne priti prav: Abrahamova pot.
01 november 2010
Najnovejši trendi v rabi sodobnih orodij IKT za poučevanje in učenje
Nekateri že poznate zbirko 100 najpogostejših orodij IKT, ki jih vsako leto zbere Jane Hart. Spodaj si lahko ogledate njeno predstavitev, povezave do orodij in nekaj osnovnih podatkov o njihovi rabi in ceni pa najdete v tabeli na spletni strani http://www.c4lpt.co.uk/recommended/top100-2010.html.

Jane Hart pa poroča tudi o trendih, ki jih je opaziti. Tako npr. izpostavi naraščajoči trend rabe orodij, ki so neodvisna od ustanov, v katerih delamo. Gre v glavnem za spletna orodja, ki so prosto dostopna in fleksibilna, primerna tudi za učenje. Uporabniki želimo imeti možnost odločanja o tem, katera orodja bomo uporabili v določeni učni situaciji, zato toge institucialne rešitve vedno manj zadoščajo našim potrebam. Učitelji vedno pogosteje posežemo po nekaterih orodjih tudi zato, ker jih naši dijaki/študenti poznajo in uporabljajo. Gre seveda za orodja, ki so zaradi svoje fleksibilnosti primerna tudi za rabo v učnem procesu. Veliko teh orodij omogoča družabne aktivnosti na spletu: sodelovanje, souporabo dokumentov, datotek, nekih skupnih virov, prenos idej, izkupšenj in podobno. Sodobna orodja tako prvenstveno spodbujajo sodelovalno učenje in ustvarjanje vsebin in interakcijo med vsemi, ki so vključeni v učni proces.
Hartova opozarja tudi na vedno večjo individualizacijo učnega procesa in premik k neformalnemu učenju. Če nas kaj zanima, poiščemo informacije o tem v Googlu ali Wikipediji, na YouTubeu, povprašamo kolege na socialnih mrežah (Twitter, Facebook). Uspeh takšnega poizvedovanja se ne meri v dokončanju neke učne enote ali oceni naloge, ampak v kakovosti in hitrosti zbranih podatkov. (Tu bi dodala, da je tudi zaradi tega pomembno, da svoje učence/dijake/študente navajamo na kritično razmišljanje!)
Hartova svojo razpravo veže na učenje v delovnih organizacijah, to je namreč področje njenega delovanja. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da njena priporočila veljajo tudi za področje formalnega izobraževanju v okviru šolskega sistema. Zato bi morale tako šole kot tudi učitelji spodbujati in podpirati posameznike in skupine pri samostojnem iskanju odgovorov na učna vprašanja in pri reševanju problemov. Seveda niso vsi naši učenic/dijaki/študenti avtonomni, zato pa mora postati avtonomnost cilj, h kateremu jih želimo pripeljati. To pa od nas zahteva premislek. Kaj je tisto v učnem procesu, kar moramo učitelji nadzorovati, spremljati, preverjati in ocenjevati, kaj pa tisto, kar te vsebine dopolnjuje kot potencial, ki razvija avtonomnost naših učencev/dijakov/študentov tako, da jim omogoča večjo kreativnost, sodelovanje, svobodo pri iskanju rešitev.
Poglejte še to sliko: ponazarja učni proces v podjetjih, paralele pa vseeno lahko najdemo tudi z našim delom. Pa še nekaterim med nami je poučevanje v podjetjih glavna dejavnost.
View more presentations from Jane Hart.
Jane Hart pa poroča tudi o trendih, ki jih je opaziti. Tako npr. izpostavi naraščajoči trend rabe orodij, ki so neodvisna od ustanov, v katerih delamo. Gre v glavnem za spletna orodja, ki so prosto dostopna in fleksibilna, primerna tudi za učenje. Uporabniki želimo imeti možnost odločanja o tem, katera orodja bomo uporabili v določeni učni situaciji, zato toge institucialne rešitve vedno manj zadoščajo našim potrebam. Učitelji vedno pogosteje posežemo po nekaterih orodjih tudi zato, ker jih naši dijaki/študenti poznajo in uporabljajo. Gre seveda za orodja, ki so zaradi svoje fleksibilnosti primerna tudi za rabo v učnem procesu. Veliko teh orodij omogoča družabne aktivnosti na spletu: sodelovanje, souporabo dokumentov, datotek, nekih skupnih virov, prenos idej, izkupšenj in podobno. Sodobna orodja tako prvenstveno spodbujajo sodelovalno učenje in ustvarjanje vsebin in interakcijo med vsemi, ki so vključeni v učni proces.
Hartova opozarja tudi na vedno večjo individualizacijo učnega procesa in premik k neformalnemu učenju. Če nas kaj zanima, poiščemo informacije o tem v Googlu ali Wikipediji, na YouTubeu, povprašamo kolege na socialnih mrežah (Twitter, Facebook). Uspeh takšnega poizvedovanja se ne meri v dokončanju neke učne enote ali oceni naloge, ampak v kakovosti in hitrosti zbranih podatkov. (Tu bi dodala, da je tudi zaradi tega pomembno, da svoje učence/dijake/študente navajamo na kritično razmišljanje!)
Hartova svojo razpravo veže na učenje v delovnih organizacijah, to je namreč področje njenega delovanja. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da njena priporočila veljajo tudi za področje formalnega izobraževanju v okviru šolskega sistema. Zato bi morale tako šole kot tudi učitelji spodbujati in podpirati posameznike in skupine pri samostojnem iskanju odgovorov na učna vprašanja in pri reševanju problemov. Seveda niso vsi naši učenic/dijaki/študenti avtonomni, zato pa mora postati avtonomnost cilj, h kateremu jih želimo pripeljati. To pa od nas zahteva premislek. Kaj je tisto v učnem procesu, kar moramo učitelji nadzorovati, spremljati, preverjati in ocenjevati, kaj pa tisto, kar te vsebine dopolnjuje kot potencial, ki razvija avtonomnost naših učencev/dijakov/študentov tako, da jim omogoča večjo kreativnost, sodelovanje, svobodo pri iskanju rešitev.
Poglejte še to sliko: ponazarja učni proces v podjetjih, paralele pa vseeno lahko najdemo tudi z našim delom. Pa še nekaterim med nami je poučevanje v podjetjih glavna dejavnost.
(Vir: C4LPT)
Praznovanje Guy Fawkesove noči v Lewesu
Če boste s svojimi učenci/dijaki/študenti govorili o "Guy Fawkes Night", ki ga praznujejo 5. novembra v Lewesu v Veliki Britaniji, vam bo ta povezava do fotografij tega praznovanja prišla zelo prav. Wikipedia pa seveda natančno opisuje dogajanje te noči davnega1605.
(Avtor: Paul Standby)
23 oktober 2010
Teden odprtega dostopa
V tednu med 18. in 24. oktobrom praznujemo teden odprtega dostopa. Prav je, da pristavimo tudi svoj lonček in rečemo kakšno tudi o vlogi odprtega dostopa v našem društvu, saj so odprti dostop do znanja, povezovanje in prenos izkušenj bistvo našega delovanja v Slovenskem društvu učiteljev tujega jezika stroke.
Nekatere članice se še spominjamo dnea, ko smo društvo ustanovili. Bila se je bitka, saj so nas nekateri želeli ustaviti. Me pa smo se želele povezovati z drugimi učitelji tujih jezikov stroke, saj smo na svojih področjih delovale osamljeno, brez strokovne razprave s kolegi, ki bi poznali naše delo. Želele smo prenesti svoje izkušnje in svoje znanje na druge in se od njih še kaj naučiti. Iskali smo dostop do podatkov o strokah, čigar jezike smo poučevali, iskali gradiva, iskali znanje.
Povezovanje, izmenjava izkušenj in znanja so nas vodili tudi takrat, ko smo pred 10 leti oblikovale skupino za problemsko-naravnano učenje. Po Bernardinem predavanju na konferenci IATEFL smo prepoznale potencial tega prisotpa tako za poučevanje tujega jezika stroke kot tudi za naše povezovanje. Skupina v sestavi Bernarda Kosel, Nada Vukadinović, Melita Djurić, Marija Lešnik, Alenka Gvardjančič, Irena Kuštrin, Mojca Jarc, Violeta Jurkovič, Dubravka Celinšek, Lučka Pristavec, Andreja Drobnič in moja malenkost smo v naslednjih petih letih utirale pot problemsko-naravnanemu učenju na svojih področjih, hkrati pa se povezovale in delile znanje in izkušnje. Rastle smo strokovno, timsko in osebno. Z nami tudi naši študenti kot tudi kolegi z vseh vetrov, na katere smo prenesle svoje znanje. Drage kolegice, iskrena hvala!
Tu se je pravzaprav začelo, potem pa človek postane odvisen od odprtosti in povezovanja. O tem pričajo blogi, wikiji, projekti, delavnice, strokovna ter znanstvena srečanja članov našega društva, strokovna revija Scripta Manent, zbirki Inter Alia ter naše SDUTSJ novičke (te imajo odslej novo urednico, Melito Djurić).
Teden odprtega dostopa smo dejansko pričeli že prejšnji konec tedna z Didaktično tržnico, ki smo jo organizirali skupaj s Fakulteto za turistične študije - Turistico (UP). Prispevke kolegic in kolegov si lahko ogledate na spletni strani http://didakticnatrznica.wordpress.com/. Vabljeni k razpravi o njih (kliknite na Oddaj komentar in delite z nami svoje misli)!
V čast tednu odprtega dostopa vam svetujem še zanimivo branje: razpravo bibliotekarjev o terminologiji odprtega gibanja (http://terminologija.blogspot.com/2010/09/odprti-prosti-svobodni-brezplacni.html) - njihove razprave so osvežujoče in zgled vsem nam! Prek bloga LiLoLe pa lahko pristanemo še pri zapisih Dorothee o odprtem dostopu v zadnjem letu. Če bi si ogledali še kakšen video v čast temu tednu, vam svetujemo ogled spodnjih dveh. Živelo povezovanje in prenos znanja! Živela odprtost!
PS
Če bi radi kaj več zvedeli o tednu odprtega dostopa, obiščite spletno stran http://www.openaccessweek.org/
Nekatere članice se še spominjamo dnea, ko smo društvo ustanovili. Bila se je bitka, saj so nas nekateri želeli ustaviti. Me pa smo se želele povezovati z drugimi učitelji tujih jezikov stroke, saj smo na svojih področjih delovale osamljeno, brez strokovne razprave s kolegi, ki bi poznali naše delo. Želele smo prenesti svoje izkušnje in svoje znanje na druge in se od njih še kaj naučiti. Iskali smo dostop do podatkov o strokah, čigar jezike smo poučevali, iskali gradiva, iskali znanje.
Povezovanje, izmenjava izkušenj in znanja so nas vodili tudi takrat, ko smo pred 10 leti oblikovale skupino za problemsko-naravnano učenje. Po Bernardinem predavanju na konferenci IATEFL smo prepoznale potencial tega prisotpa tako za poučevanje tujega jezika stroke kot tudi za naše povezovanje. Skupina v sestavi Bernarda Kosel, Nada Vukadinović, Melita Djurić, Marija Lešnik, Alenka Gvardjančič, Irena Kuštrin, Mojca Jarc, Violeta Jurkovič, Dubravka Celinšek, Lučka Pristavec, Andreja Drobnič in moja malenkost smo v naslednjih petih letih utirale pot problemsko-naravnanemu učenju na svojih področjih, hkrati pa se povezovale in delile znanje in izkušnje. Rastle smo strokovno, timsko in osebno. Z nami tudi naši študenti kot tudi kolegi z vseh vetrov, na katere smo prenesle svoje znanje. Drage kolegice, iskrena hvala!
Tu se je pravzaprav začelo, potem pa človek postane odvisen od odprtosti in povezovanja. O tem pričajo blogi, wikiji, projekti, delavnice, strokovna ter znanstvena srečanja članov našega društva, strokovna revija Scripta Manent, zbirki Inter Alia ter naše SDUTSJ novičke (te imajo odslej novo urednico, Melito Djurić).
Teden odprtega dostopa smo dejansko pričeli že prejšnji konec tedna z Didaktično tržnico, ki smo jo organizirali skupaj s Fakulteto za turistične študije - Turistico (UP). Prispevke kolegic in kolegov si lahko ogledate na spletni strani http://didakticnatrznica.wordpress.com/. Vabljeni k razpravi o njih (kliknite na Oddaj komentar in delite z nami svoje misli)!
V čast tednu odprtega dostopa vam svetujem še zanimivo branje: razpravo bibliotekarjev o terminologiji odprtega gibanja (http://terminologija.blogspot.com/2010/09/odprti-prosti-svobodni-brezplacni.html) - njihove razprave so osvežujoče in zgled vsem nam! Prek bloga LiLoLe pa lahko pristanemo še pri zapisih Dorothee o odprtem dostopu v zadnjem letu. Če bi si ogledali še kakšen video v čast temu tednu, vam svetujemo ogled spodnjih dveh. Živelo povezovanje in prenos znanja! Živela odprtost!
PS
Če bi radi kaj več zvedeli o tednu odprtega dostopa, obiščite spletno stran http://www.openaccessweek.org/
Naročite se na:
Objave (Atom)