Sinočni Odmevi na RTV LJ1 so zelo lepo pokazali na kritično raven komunikacije v Sloveniji. Udeleženci tega soočenja bi dejansko morali sedeti za okroglo mizo in se dogovarjati o šolski politiki. Vsak je imel prav in vsak je nastopal iz nekega drugega filma, ki jih pa voditelj ni znal ali hotel povezati. Dejansko so udeleženci kazali samo na posamezne plasti iste realnosti: na nestrokovno, neusklajeno in nesposobno šolsko politiko.
Zanimivo je, da so vsi po vrsti kazali tudi na nevzdržnost sedanjega stanja. Ravnatelj je opozarjal na poplavo tržišča z delovnimi zvezki, ki se jim kakovost ne preverja. Krivi za to pa niso založniki, ne tisti bolj strokovni in ne tisti bolj oportunistični, ki so zaslutili priložnost v nekritičnem odnosu politike do didaktičnih materialov in poplavi kreativnih učiteljev, ki svoj potencial ne morejo izkoristiti znotraj sistema in pri tem zaslužiti dostojno plačo. Kriva je šolska politika, ki to stanje dopušča.
Dr. Marjanovič Umek ima prav - pomikamo se desetletja nazaj. Potreben je strokovni organ za oblikovanje strokovne šolske politike, ki je storkoven, deluje in se ga upošteva. Šolska politika mora biti oblikovana upoštevaje strokovna merila in ne interes političnih oportunistov, ki sedaj odločajo.
Založnik je opozoril na pomembno stvar: da mora država delovati tako, da spodbuja založnike k investicijam v razvoj didaktičnih materialov. Bi dodala, da mora hkrati tudi postaviti pogoje za to, kaj je strokovno sprejemljivo. Pa smo spet pri vlogi strokovnih odborov in strokvnih odločitev.
Gospa z Zavoda za šolstvo ima prav, ko brani avtonomijo učiteljev, ki se jo na vsakem koraku napada. Vendar ta avtonomija se ne kaže samo v odnosu do strokovnega odbora in pravici do izbire didaktičnih gradiv, marveč prvenstveno v pravici, da se strokovnemu mnenju prizna veljavo in pravici, da se o strokovnih vprašanjih pogovarjamo z argumenti stroke in ne argumenti moči. Slednje pa nas je pripeljalo do dejanskega problema: do politike, ki deluje z argumentom moči, ki ne sliši in ki stroke ne upošteva.
Takšne oddaje umetno povzročajo razprtije, da bi prikrile dejanski problem, in ne spodbujajo k soočenju argumentov. Spodbujajo nekritičnost in delujejo kot hujskači. Trobilo so. Sicer pa to ne preseneča več, kaj ne? Pogrešam novinarje z držo, a vi ne?
Verjamem, da bi se vsi morali zavzemati za strokovno debato, poslušati, zahtevati le strokovne argumente in ne pristajati na žuganja s prstom. Kaj ni to tisto, čemur moramo stremeti? V končni fazi, kaj ni to tisto, kar želimo slišati v soočenjih mnenj?
Zato, da se lahko povezujemo s kolegi tudi izven naših meja. Sodelovanje je namreč lepo. Dobrodošli pa so tudi prispevki v drugih jezikih, tako kot v Scripta Manent.
