Ko sem si ogledala spodnji video o Inklingovi kuharski knjigi, sem bila navdušena (kuharske knjige me fascinirajo, ker se mi zdi, da so nekakšno zagotovilo, da bo jed, ki jo kuham, uspela). Oglejte si video tudi vi:
Cook Like the Pros - The Professional Chef from
Inkling on
Vimeo.
Potem sem pomislila, kaj od tega bi lahko uporabila pri pisanju gradiv za svoje študente. Ogledala sem si, kaj sploh Inkling ponuja za pouk tujih jezikov. V svojem katalogu imajo le
učbenik španščine za začetnike. Ta ponuja zvočni zapis dialogov, ilustrirane igre iz besedišča (povezuješ slikice z njihovim pomenom), ogled kratkih video posnetkov iz telenovel ter njihove transkripcije, vgrajen slovar (klikneš na besedo in se pokaže razlaga iz slovarja) in tu se vse konča. Učbenik deluje le na iPadu (kaj pa kokurenca?), kupimo si lahko posamezne dele po $20, skupno pa stane $120. Nisem impresionirana.
Če pomislim na to, da so učbeniki za področje medicine, biologije in poslovne vede precej bolj dodelani, z bolj kompleksnimi ilustracijami in vajami, se sprašujem, zakaj le-teh ni v učbenikih tujega jezika. Po ogledu
spletnega seminarja, ki ga je pripravil Inkling, pa se odprejo še nova vprašanja: koliko od vsega je dejansko razkazovanje tega, kar sodobna tehnologija zmore (renderingi, povezovanje v družabna omrežja in podobno), koliko pa je rezultat resnih raziskav, ki kažejo na to, da te novosti zares prinašajo več in boljšega znanja. Pravzaprav dvomim, da so v ozadju kakršnekoli raziskave, drugače učinek tiskanih učbenikov na študente ne bi ponazorili s spodnjo ilustracijo. Čisti marketing. Zavajanje.
Zavedam se, da sama spadam med tiste, ki imajo knjige preprosto radi in brez njih ne morejo. Meni knjiga ni dolgočasna in v njej znova in znova odkrivam nove svetove. Res je tudi to, da ne najdem veselja v računalniških igricah (nekoč sem igrala tetris, dokler ni snežilo pred mojimi očmi še v sanjah, potem sem nehala), nisem pa sovražnica novih tehnologij. Sprašujem se le, kakšne učinke prinašajo te tehnologije na učne procese, na znanje, na našo vztrajnost in kreativnost, kakšne na pismenost? V stoki ne moremo delovati na podlagi marketiških sporočil tistih, ki si obetajo profit od izdelka, pa tudi ne na podlagi priporočil tistih, ki vključitev novih tehnologij nekritično podpirajo in spodbujajo zaradi svoje osebne navdušenosti nad tehnološkimi novotarijami. Samo da je novo, da miga, da je show in igra. To pa niso kriteriji, po katerih presojamo kvaliteto učbenikov, kaj ne? Strokovne utemeljitve ni.
Zanimivo pa se mi zdi še nekaj: učbeniki za tuje jezike, ki poskušajo vključevati nove tehnologije, so v glavnem namenjeni učenju tujih jezikov na začetni stopnji. Zakaj nikoli ne ponudijo vsebin za višje ravni, npr. za raven B2, C1? Zakaj ne ponujajo gradiv za nehomogene skupine, s katerimi se v realnem svetu učitelji srečujemo? Včasih se mi zdi, da se heterogenost mojih skupin veča (v isti skupini imam sedaj študente od A1 do C2). S tem problemom se je precej težje spoprijemati. Prav tu pa bi nam lahko tehnologija največ pomagala. Takšne učbenike si želim.
Pa več strokovne podpore pri pisanju učnih gradiv - v visokem šolstvu nimamo strokovne podpore). Najraje bi rekla, blagor kolegom v srednjih in osnovnih šolah, pa se bom raje vgriznila v jezik, saj ni videti, da bi imeli pravo strokovno podporo pri pisanju učnih gradiv. Niso učna gradiva le tista, ki jih izdajajo založbe (o kvaliteti le-teh bi lahko starši šoloobveznih otrok marsikaj povedali kot tudi o strokovnem delu recenzentov učbenikov, vendar o tem kdaj drugič). Tu so tudi gradiva, ki jih dan za dnem sestavljajo učitelji. (Starši marsikaj opazimo in bi o kakovosti teh gradiv radi spregovorili.) Trikrat hura za učitelje, ki zaradi svojega strokovnega znanja, entuziazma in interesa sestavljajo kakovostna gradiva. Kaj pa tista gradiva, ki so prekopirana od drugod? In tista, ki so narejena na podlagi površnega znanja in nestrokovnih odločitev? Odpreti je potrebno strokovno razpravo o teh gradivih pa ne zato, da bi te učitelje križali, ampak zato, da vsem učiteljem omogočimo, da se iz strokovne razprave naučijo tisto, kar jim bo pomagali pri pisanju bolj kakovostnih gradiv. Učitelji bi morali imeti več strokovne podpore. Sprašujem se, ali nimamo institucij, čigar primarna naloga je ravno strokovna podpora učiteljem in razvoj izobraževalnega sistema. Kje se vidi njihov učinek? Pa nikar ne naštevajmo svetlih izjem!
PS
Naknadno sem odkrila članek "Do New Technologies Facilitate the Acquisition of Reading Skills? A Systematic Review of the Research Evidence for Primary and Secondary Learners" avtoric Zöe Handley
in Catherine Walter (se še spomnite Catherine z enih prvih konferenc IATEFL na Bledu?). Všeč mi je njun strokovni pristop. Članek je vsekakor vreden branja.
