Twitter za strokovno rast učiteljev

Ob zlorabi Twitterja za sovražni govor s strani nekaterih politikov in politično motiviranih posameznikov, marsikdo pozabi, ali preprosto ne ve, da ta družabni medij krasno podpira strokovno rast učiteljev kot tudi njihovo delo v razredu. Tokrat bomo namenili nekaj besed prvemu.

Zakaj Twitter?

Twitter je intuitiven in preprost medij, ki nam omogoča, da se povežemo z drugimi strokovnjaki, ki delujejo na istem strokovnem področju in si izmenjujemo novice in druge pomembne informacije v obliki kratkih in jedrnatih zapisov, tj. tvitov. Dostop do informacij, ki so pomembne za določen krog strokovnjakov, pa je od nekdaj pogoj za strokovno rast posameznika.

Kaj se dogaja na Twitterju?

Twitter omogoča tri načine komuniciranja:

• sledenje drugim in s tem prebiranje njihovih tvitov - tako se informiramo in se učimo od kolegov,
• posredovanje naših lastnih vsebin tistim, ki nam sledijo - tako drugim posredujemo informacije in delimo znanje, ki ga imamo. Tistim, ki nam sledijo, lahko posredujemo tudi vsebine, ki so jih zapisali tisti, ki jim sledimo, če menimo, da jim bodo te zanimive ali pomembne (to storimo tako, da kliknemo na Retweet pod originalnim tvitom),
• interakcijo z drugimi, ki je lahko
• javna: lahko odgovorimo na vprašanja, ki jih ljudje postavljajo (s klikom na Reply), lahko v svojem zapisu poimenujemo druge tviteraše, npr. takrat, ko jih navajamo kot vire informacije ali ko jih npr. želimo javno izpostaviti (v tem primeru navedemo njihovo uporabniško ime na Twitterju, pred njega pa moramo obvezno zapisati afno: če želimo npr. omeniti Goethe Institut v Ljubljani, bomo zapisali @GI_Ljubljana) ali
• zasebna: pošljemo osebno sporočilo uporabniku, s katerim se vzajemno slediva.

Možnosti za hitro in jedrnato komunikacijo je torej veliko. Čim bolj ciljno izberemo krog ljudi, ki jim bomo sledili, tem bolj koristne informacije bomo prejemali.

Kako najdemo druge strokovnjake?

Najbolj preprosto je poiskati strokovnjake z iskanjem tvitov na določeno temo. Pri iskanju si lahko pomagamo s ključnimi besedami in z oznakami, ki jim na Twitterju rečemo "hashtags". Gre za ključne besede, ki sledijo višaju, npr. #language, s katerimi opremimo naše tvite, ko jih želimo kategorizirati. S takšnim označevanjem tvitov želimo omogočiti lažje sledenje določenim temam.

Ko najdemo tvite, ki se navezujejo na naše strokovno področje, bomo našli tudi njihove avtorje. Po prebiranju njihovih sporočil (priklical jih bo klik na njihovo uporabniško ime) se bomo lažje odločili, ali jim želimo slediti. Lahko pa preverimo tudi to, komu vse sledijo. Med njimi bomo zagotovo našli strokovnjake z našega področja. Sicer pa nam tudi Twitter aktivno ponuja za sledenje ljudi, ki naj bi jih zanimale podobne vsebine kot nas.

Kaj tvitamo in kako? 

Vsebino in stil svojh tvitov si lahko povsem prilagodimo sebi in svojim interesom. Tako so nekateri, predvsem predstavniki različnih institucij, bolj naklonjeni formalnim sporočilom, s katerimi želijo bralce tvitov oz. svoje spremljevalce, opozoriti na določene vsebine. Tako npr. univerze opozarjajo na razpise delovnih mest, strokovna združenja pa obveščajo o konferencah - običajno s kratko povezavo do spletnega mesta z bolj obsežno vsebino.

So tudi tviteraši, ki imajo raje neformalno sporočanje, tj. bolj pogovorni stil izražanja. Običajno so to bodisi mlajši ljudje bodisi ljudje, ki pripradajo krogu ljudi, ki se pozna in strokovno sodeluje. Njihovi tviti pokrivajo tako strokovne kot tudi bolj osebne vsebine.

Večina tviterašev pa je nekje vmes: tvitamo tako kot prvi in kot drugi. Opozarjamo na zanimivosti, pretvitamo, tj. posredujemo, tvite ljudi, ki jim sledimo, zapišemo pa tudi kakšen čisto osebni komentar. 

Pisanje samo je preporsto. Vsebino preprosto zapišemo v okno, ki je namenjeno sporočilom. Njihova dolžina ne sme presegati 140 znakov (torej kratko in jedrnato). Sporočilo lahko vključuje povezave do spletnih mest (daljše spletne naslove lahko brez registracije skrajšamo na https://bitly.com/ ali http://tinyurl.com/), video posnetkov, fotografij in podobno. Tvite lahko pošiljamo z računalnika ali pametnega telefona.

Poplava informacij?

Pomembno je, da preudarno izbiramo ljudi, ki jim bomo sledili. Prejemali bomo namreč vse njihove tvite. Pri nekaterih se namreč izkaže, da se ne znajo ustaviti ali pa tvitajo o stvareh, ki nas zares ne zanimajo. Smo se pač zmotili, nič hudega. Nehamo jim pač slediti.

Pri sledenju večjega števila ljudi se kaj hitro lahko zgodi, da nas preplavi neustavljiva reka informacij. To sploh ni slabo! Tvite lahko beremo takrat, ko hočemo in toliko časa, kolikor nam to odgovarja. Prav hitro bomo ugotovili, kdo so tisti, ki z nami delijo vsebine, ki so nam zares pomembne. Njihove tvite bomo bolj natančno prebrali, ostale pa le po diagonali. ;)

Ljudi, ki jim sledimo, lahko organiziramo tudi v skupine. Sama imam zaprto skupino (ali listo) prijateljev (drugi tega seznama ne vidijo) - njihove tvite redno prebiram. Potem so tu še skupine učiteljev, jezikoslovcev, in podobno. Njihove tvite prebiram, ko sem razpoložena za te vsebine. Včasih pa prebiram tvite samo na določeno temo.

Poskusite in poiščite si način, ki bo odgovarjal vašemu stilu in vašim potrebam po strokovnih vsebinah. Pri tem pa ne pozabite označiti svojih tvitov na teme, ki znajo biti zanimive tudi ostalim članom našega društva, z oznako #sdutsj. Kot vidite desno od tega zapisa, njihovo vsebino namreč spremljamo.  :)

Torej, odprite si račun na Twitterju!

-----
PS
Kratek glosar poslovenjenih terminov s področja tvitanja najdete v blogu Bibliotekarska terminologija.

Odprimo poti do znanja

Steve Wheeler je pred kratkim napisal v svojem blogu:

"Znanje je kot ljubezen. Lahko ga razdajaš kolikor želiš, pa ga ne bo nič manj. Bolj ko delimo svoje znanje z drugimi, več bo svet, v katerem živimo, znal. Zatorej bodi odprt."

Posnetek njegovega odličnega predavanja si lahko ogledate spodaj.

Vključevanje umetnosti v učne programe tujih jezikov stroke?

Edutopia je objavila zanimiv video o vključevanju umetnosti v učne načrte. Oglejte si ga:



Zanimivo se mi je zdelo prav to, da se je bralno razumevanje učencev izboljšalo prav zaradi vključevanja umetnosti v učne programe. To pa je nekaj, na kar moramo biti pozorni tudi učitelji tujega jezika stroke še posebej zato, ker primeri učnih enot vključujejo zelo različne predmete od matematike in naravoslovja pa vse do družboslovja, tujih jezikov in umetnostne zgodovine.

Korenine tega gibanjae, ki so ga poimenovali "artful thinking", segajo v projekt Zero Harvard Graduate School of Education. Integracija umetnosti ne poteka kar tako, ampak temelji na ugotovitvah znanstvenih raziskav spomina in seveda upošteva tudi učne potrebe učencev/dijakov/študentov. Vas je zamikalo, da bi kaj več zvedeli o tem? Pričnite na spletnih naslovih zgoraj, lahko pa obiščete tudi Arts Edge Centra Kennedy in Arts Integration Solutions.

Pa ne pozabite poročati o svojih ugotovitvah in izkušnjah.

Ideje, ki štejejo

Nekatere ideje so vredne naše pozornosti. Ideje Helen Keegan vsekakor spadajo mednje. Uživajte!