Najnovejši trendi v rabi sodobnih orodij IKT za poučevanje in učenje

Nekateri že poznate zbirko 100 najpogostejših orodij IKT, ki jih vsako leto zbere Jane Hart. Spodaj si lahko ogledate njeno predstavitev, povezave do orodij in nekaj osnovnih podatkov o njihovi rabi in ceni pa najdete v tabeli na spletni strani http://www.c4lpt.co.uk/recommended/top100-2010.html.

Top100 Tools for Learning 2010

View more presentations from Jane Hart.

Jane Hart pa poroča tudi o trendih, ki jih je opaziti. Tako npr. izpostavi naraščajoči trend rabe orodij, ki so neodvisna od ustanov, v katerih delamo. Gre v glavnem za spletna orodja, ki so prosto dostopna in fleksibilna, primerna tudi za učenje. Uporabniki želimo imeti možnost odločanja o tem, katera orodja bomo uporabili v določeni učni situaciji, zato toge institucialne rešitve vedno manj zadoščajo našim potrebam. Učitelji vedno pogosteje posežemo po nekaterih orodjih tudi zato, ker jih naši dijaki/študenti poznajo in uporabljajo. Gre seveda za orodja, ki so zaradi svoje fleksibilnosti primerna tudi za rabo v učnem procesu. Veliko teh orodij omogoča družabne aktivnosti na spletu: sodelovanje, souporabo dokumentov, datotek, nekih skupnih virov, prenos idej, izkupšenj in podobno. Sodobna orodja tako prvenstveno spodbujajo sodelovalno učenje in ustvarjanje vsebin in interakcijo med vsemi, ki so vključeni v učni proces.

Hartova opozarja tudi na vedno večjo individualizacijo učnega procesa in premik k neformalnemu učenju. Če nas kaj zanima, poiščemo informacije o tem v Googlu ali Wikipediji, na YouTubeu, povprašamo kolege na socialnih mrežah (Twitter, Facebook). Uspeh takšnega poizvedovanja se ne meri v dokončanju neke učne enote ali oceni naloge, ampak v kakovosti in hitrosti zbranih podatkov. (Tu bi dodala, da je tudi zaradi tega pomembno, da svoje učence/dijake/študente navajamo na kritično razmišljanje!)

Hartova svojo razpravo veže na učenje v delovnih organizacijah, to je namreč področje njenega delovanja. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da njena priporočila veljajo tudi za področje formalnega izobraževanju v okviru šolskega sistema. Zato bi morale tako šole kot tudi učitelji spodbujati in podpirati posameznike in skupine pri samostojnem iskanju odgovorov na učna vprašanja in pri reševanju problemov. Seveda niso vsi naši učenic/dijaki/študenti avtonomni, zato pa mora postati avtonomnost cilj, h kateremu jih želimo pripeljati. To pa od nas zahteva premislek. Kaj je tisto v učnem procesu, kar moramo učitelji nadzorovati, spremljati, preverjati in ocenjevati, kaj pa tisto, kar te vsebine dopolnjuje kot potencial, ki razvija avtonomnost naših učencev/dijakov/študentov tako, da jim omogoča večjo kreativnost, sodelovanje, svobodo pri iskanju rešitev.

Poglejte še to sliko: ponazarja učni proces v podjetjih, paralele pa vseeno lahko najdemo tudi z našim delom. Pa še nekaterim med nami je poučevanje v podjetjih glavna dejavnost.

(Vir: C4LPT)