The Guardian je v maju objavil zanimiv prispevek o digitalni pismenosti v visokem šolstvu, v katerem povzema misli nekaterih britanskih akademikov, ki se z digitalno pismenostjo ukvarjajo.
Če digitalno pismenost razumemo kot skupek treh elementov, tj.
poznavanja digitalnih orodij, kritičnega razmišljanja in družbene
angažiranosti, potem bi po mnenju strokovnjakov morala digitalna pismenost podpirati in
razvijati tradicionalne oblike pismenosti, kot tudi osredotočati se na
spretnosti, kompetence in kritično razmišljanje o tem, kako se te
spretnosti in kompetence uporabljajo, na družbeno vključenost in
na vseživljenjsko rabo te pismenosti.
Digitalna pismenost seveda ni statična, razvija se in se spreminja.
Posledično to pomeni, da pri njenem razvijanju moramo v visokem šolstvu izhajati iz tega, kar mladi prinesejo v
visoko šolstvo že s seboj. Običajno pa ne vemo, katera orodja uporabljajo, kako jih uporabljajo in
kako pogosto, ne poznamo njihove vrednostne sisteme, ki pa se odražajo v tem, kaj počno in kako se med seboj povezujejo.
Če želimo biti pri razvijanju digitalne pismenosti uspešni,
je po izkušnjah Guardianovih sogovornikov pomembno, da delamo z mladimi individualno, upoštevajoč
njihovo kulturno in izkustveno ozadje.
Tako npr. nekateri
ugotavljajo, da stroga pravila navajanja literature in ostre kazni za
plagiatorstvo sama po sebi ne učinkujejo, saj nič ne naredijo za
to, da študentom pomagajo razumeti, zakaj so njihove utečene prakse
navajanja napačne. Raziskave pa tudi kažejo, da prepoved rabe
Wikipedije ne pripomore k večji akademskosti študentov, saj
marsikateri med njimi namesto navajanja Wikipedije navede vire, ki jih ta
navaja. (Marsikateri učitelj se raje odloči za to, da gesla v Wikipediji s svojega strokovnega področja uredi skupaj s študenti - takšnih primerov je tudi v Sloveniji veliko.) Tudi pri študiju marsikateri študent ne študira iz
predpisane literature, ampak raje pogoogla odgovore na vprašanja in
poišče kratek in jedrnat odgovor in tako skrajša čas namenjen
študiju. O povezanosti študentov na Facebooku, ki je ob študiju
seveda ves čas vključen in študentom ponuja paralelni svet, pa
imamo dovolj informacij tudi pri nas.
Kako se s to kompleksnostjo
soočiti? Kaj dejansko pomeni za študijski proces, za znanje in
kompetence naših diplomantov, njihovo motiviranost? Kaj pa etični vidiki digitalne
pismenosti in kaj digitalna pismenost nas učiteljev? Strah in odpor
do novih tehnologij med študenti in med učitelji? Odprtih vprašanj
je več kot dovolj. Potreben je dialog nas vseh - študentov in
učiteljev.
Ste vi že ta vprašanja načeli? Kako se jih lotevate?
