The Guardian je v maju objavil zanimiv prispevek o digitalni pismenosti v visokem šolstvu, v katerem povzema misli nekaterih britanskih akademikov, ki se z digitalno pismenostjo ukvarjajo.
Če digitalno pismenost razumemo kot skupek treh elementov, tj. poznavanja digitalnih orodij, kritičnega razmišljanja in družbene angažiranosti, potem bi po mnenju strokovnjakov morala digitalna pismenost podpirati in razvijati tradicionalne oblike pismenosti, kot tudi osredotočati se na spretnosti, kompetence in kritično razmišljanje o tem, kako se te spretnosti in kompetence uporabljajo, na družbeno vključenost in na vseživljenjsko rabo te pismenosti.
Digitalna pismenost seveda ni statična, razvija se in se spreminja. Posledično to pomeni, da pri njenem razvijanju moramo v visokem šolstvu izhajati iz tega, kar mladi prinesejo v visoko šolstvo že s seboj. Običajno pa ne vemo, katera orodja uporabljajo, kako jih uporabljajo in kako pogosto, ne poznamo njihove vrednostne sisteme, ki pa se odražajo v tem, kaj počno in kako se med seboj povezujejo.
Če želimo biti pri razvijanju digitalne pismenosti uspešni, je po izkušnjah Guardianovih sogovornikov pomembno, da delamo z mladimi individualno, upoštevajoč njihovo kulturno in izkustveno ozadje.
Tako npr. nekateri ugotavljajo, da stroga pravila navajanja literature in ostre kazni za plagiatorstvo sama po sebi ne učinkujejo, saj nič ne naredijo za to, da študentom pomagajo razumeti, zakaj so njihove utečene prakse navajanja napačne. Raziskave pa tudi kažejo, da prepoved rabe Wikipedije ne pripomore k večji akademskosti študentov, saj marsikateri med njimi namesto navajanja Wikipedije navede vire, ki jih ta navaja. (Marsikateri učitelj se raje odloči za to, da gesla v Wikipediji s svojega strokovnega področja uredi skupaj s študenti - takšnih primerov je tudi v Sloveniji veliko.) Tudi pri študiju marsikateri študent ne študira iz predpisane literature, ampak raje pogoogla odgovore na vprašanja in poišče kratek in jedrnat odgovor in tako skrajša čas namenjen študiju. O povezanosti študentov na Facebooku, ki je ob študiju seveda ves čas vključen in študentom ponuja paralelni svet, pa imamo dovolj informacij tudi pri nas.
Kako se s to kompleksnostjo soočiti? Kaj dejansko pomeni za študijski proces, za znanje in kompetence naših diplomantov, njihovo motiviranost? Kaj pa etični vidiki digitalne pismenosti in kaj digitalna pismenost nas učiteljev? Strah in odpor do novih tehnologij med študenti in med učitelji? Odprtih vprašanj je več kot dovolj. Potreben je dialog nas vseh - študentov in učiteljev.
Ste vi že ta vprašanja načeli? Kako se jih lotevate?
Ni komentarjev:
Objavite komentar