Zanima me, kako na vaši šoli urejate izpitne težave.
Zgodilo se je namreč, da pisnega izpita enega študenta ni bilo med ostalimi. Izginil je kot kafra. Študent zatrjuje, da je test oddal, a ga ni nikjer.
Ste že imeli podoben primer? Kako bi ga obravnavali? Kaj bi naredili?
5 komentarjev:
Se je zgodilo, o ja! V prejšnji službi sem morala postati prava stezosledka in detektivka, da sem po neštetih štetjih papirjev in iskanjih pisnih testov lahko ugotovila samo dvoje:
1) da je brez veze kriviti sebe in svojo malomarnost;
2) da znajo biti posamezni študenti do skrajnosti podli in pokvarjeni.
Potem sem se naučila:
- listo prisotnosti in odsotnosti moram natančno izpolniti
- velikih skupin študentov (60 in več)na pisnih izpitih ne morem paziti sama
- prešteti moram študente na začetku testa in papirje na koncu TODA vsi študenti morajo ostati do konca štetja skupaj z menoj v učilnici
- če je kdo prej zaključil, sem vzela pisni test, preden je zapustil prostor.
To preverjeno klapa!
Hvala ti, Melita. O teh rečeh bi se morale kaj več pogovarjati, saj ostaja dejstvo, da nas tisti pokvarjeni vedno presenetijo z novostmi.
Nekdo je v nekem drugem blogu kot pripombo na sporočilo o elektronskem preverjanju napisal:
"tist post o elektronskih izpitih... me je spomnu na en izpit, ki je potekal popolnoma elektronsko,
torej smo v posebnem za izpite napisanem programu klikali pravilne odgovore in nato takoj dobili oceno. pred izpitom sem kake štiri ure preživel na guglu in muli ter iskal krek, ki ti pravilno reši izpit (pred izpitom bi se infiltriral v skupino, ki je v računalnici imela vaje in bi si programček naložil na računalo). no, nazadnje sem raje z nekega portala stankal vsa vprašanja s pravilnimi odgovori in jo odnesel z devetko."
Hej prfokse, jaz bi nekaj predlagala.
Tole definitivno JE strokoven blog. Medtem ko slovenska blogosfera na veliko razpravlja, kako ne premoremo kakšnih strokovnih blogov (z izjemo enega političniga in enega finančnega), ste ve angažirane, resne in fajn. In tega nihče ne ve.
Če želite slišati druga mnenja, doseči zunanje bralce in dobiti več komentarjev, predlagam (nenazadnje promoviram tudi svojo mati), da se polinkate z SI.BLOGS. Navodila za dodati banner so navedena, Davidu Vidmarju, ki je nekakšna mati SLO blogosfere pa spustite en mail, da vas uvrsti v seznam. Preprosto.
Če to ni vaš cilj, gladko ignorirajte ta moj komentar.
In uspešno naprej!
Draga Tamara, res si prijazna (oprosti, upam, da se lahko tikava). Za SI.BLOGS vem, vsaj jaz, vendar nisem prepričana o tem, da bi to bilo tisto, k čemur me stremimo. Tale blog je namreč nastal kot spodbuda strokovnemu dialogu med člani Slovenskega društva učiteljev tujega strokovnega jezika, kot prostor, kjer bi lahko kdorkoli od nas karkoli prispeval, kar bi se ji/mu zdelo zanimivo za vse.
Včasih smo imeli Newsletter, ki je izhajal enkrat na mesec ali dva meseca, vendar blogi omogočajo čisto drugačno, bolj neformalno, neposredno, necenzurirano, takojšnjo in večsmerno komunikacijo. Blogerji in vsi, ki bloge prebiramo, to vemo.
Osebno ne čutim potrebe po oznanjanju, da obstajamo, in mi je čisto vseeno, ali kdo ve, da obstaja še kakšen strokovni blog, kot praviš. Meni je pomemben občutek, da je to mesto, ki ga delim s svojimi kolegicami in kolegi. Zavedam pa se, da je to le moje osebno mnenje in bi bilo prav, da skupina o tem odloča.
Bo sledil prispevek na to temo, vendar ob kakšnem manj vročem trenutku. Tu na Obali je namreč 35 stopinj in nujno nujno rabim mrzlo limonado. Pa mogoče še sladoled.
Ja, popolnoma razumem zadržke in pomisleke. Veliko je neresnega, najstniškega in morda celo nesramnega pisanja. Z vstopom v javnost se to lahko pozna tudi v komentarijh. Splet omogoča še anonimnost in zato morda tudi manj taktnosti.
No, se boste že odločile. Opazila sem le, da je v zapisih veliko vprašanj in želje po mnenjih, članice pa niso tako zelo odzivne.
LP
Objavite komentar