Poročilo s prve spletne jezikovalnice SDUTSJ

Letos poleti smo člani in članice SDUTSJ imeli enkratno priložnost, da spoznamo prednosti spletne platforme Vox in različne možnosti uporabe le-te pri organiziranju videokonferenc, seminarjev in delavnic ter pri izvajanju drugih aktivnosti v okviru poučevanja tujih jezikov.

Skupina za e-učenje je namreč 7. julija 2014 organizirala prvo društveno “spletno jezikovalnico” v spletni konferenčni sobi Vox. Moderatorka srečanja, mag. Vida Zorko, nas je prek predhodnih napotkov, posredovanih po e-pošti, ustrezno pripravila na spletno srečanje, tako da smo vse udeleženke že vnaprej opravile z registracijo v konferenčno sobo ter imele možnost, da smo še pravočasno odpravile morebitne tehnične težave, ki bi sicer lahko ovirale naše sodelovanje na dogodku.

Po uvodnem pozdravu smo v prvem delu spletne jezikalnice udeleženke spoznale možne načine uporabe spletnih konferenc Vox tako pri izvajanju pouka kot pri sodelovanju s kolegi oziroma pri različnih oblikah strokovnega spopolnjevanja. Posebnost spletne jezikalnice je bilo dejstvo, da smo udeleženke lahko aktivno sodelovale – prek pisnih komentarjev v klepetalnici v okviru platforme ter z zvokom in spletno kamero. Tako smo si kar najlažje izmenjale svoje poglede in izkušnje na tem področju. Vse udeleženke smo se strinjale, da spletna platforma Vox omogoča uporabniku prijazno medsebojno avdio-video komunikacijo več udeležencev hkrati, enostavno vključevanje dodatnih multimedijskih vsebin in ostalih vrst datotek, npr. PowerPoint predstavitev. Možen je tudi prikaz lastnega računalniškega namizja ostalim udeležencem ter njihovo neposredno vključevanje v komunikacijo. Zato je Vox nadvse primerno orodje za organizacijo videokonferenc in seminarjev ali izvedbo strokovnih srečanj “na daljavo”. Udeleženke smo potencial platforme Vox prepoznale tudi v tem, da se posamezna video srečanja lahko posnamejo ter shranijo, ter v dejstvu, da namizje platforme vsebuje možnost beležke oziroma “table”, na katero lahko med samim spletnim dogodkom npr. zapisujemo oporne točke ali povzetke, namenjene občinstvu. To je vsekakor dobrodošlo pri izvajanju videokonferenc, ponuja pa tudi možnost priprave video lekcij oziroma izobraževalnih posnetkov za naše študente/učence. Takšne izobraževalne posnetke lahko občasno uporabimo kot popestritev kontaktnih ur poučevanja tujega jezika (stroke), obenem pa lahko prek njih motiviramo študente za dodatno učenje doma oziroma izven predavalnice.   

V drugem delu spletne jezikovalnice je vsaka udeleženka lahko v praksi preizkusila  izbrana orodja in aplikacije, npr. tablo, nastavitve zvoka in slike ter se preizkusila v različnih vlogah – najprej udeleženke oziroma “gostje” videokonference, nato pa še v vlogah prezentatorke in moderatorke ter obenem vadila nalaganje in deljenje različih (.ppt, .jpg …) datotek z občinstvom, dodeljevanje različnih vlog ostalim udeleženkam ipd. 

V zaključnem delu spletne jezikovalnice smo si udeleženke izmenjale svoje poglede na to, kako nameravamo pridobljeno znanje uporabiti v praksi, moderatorka pa je odgovarjala na naša vprašanja in dala nadvse uporabne nasvete: kako uspešno organizirati videokonference in kako odpraviti, predvsem pa preprečiti, morebitne težave, s katerimi se lahko pri organizaciji takšnih dogodkov srečamo (izpostavile smo predvsem težave z delovanjem tehnologije). Vida nam je dodatno podporo in nasvete glede uporabe Vox-a nudila tudi po sami videokonferenci in v imenu udeleženk se ji najlepše zahvaljujem za moderiranje spletne jezikalnice in vse razlage, ki nam jih je nudila. Hvala tudi ostalim udeleženkam za izmenjavo dragocenih mnenj in nasvetov.

Prva spletna jezikovalnica SDUTSJ je bila nedvomno uspešna in iskreno upamo, da jih bo v prihodnje sledilo še več.

Veronika Piccinini

Strokovna ekskurzija SDUTJS po Prekmurju

Poročilo s strokovne ekskurzije po Prekmurju ali kako

Sedem deklet na potepu -

Da o fantih ne govorimo…

Ubrano  udejanja

Terezino pobudo

Spoznavanja

Jako lejpega Prekmurja.

Da je sedem magično število, smo se udeleženke ekskurzije – Viktorija, Tereza, Šarolta, Slavica, Sabina, Mateja in Majda – strinjale že na začetku naše enodnevne avanture, ko smo z avtomobili registracijskih tablic KP, LJ in MB krenile proti »glavi« Slovenije, ki nosi registrsko tablico MS.

Vedele smo, da je Tereza pripravila pester program, vendar nismo pričakovale, da bodo iz postanka v postanek čutilni živci pošiljali vedno močnejše dražljaje v naše možgane. »Zaznavna zmožnost dogajanja v zunanjem svetu«, kot se učeno reče čutom, je bila naprej na preizkušnji v Gornji Bistrici. Pred oljarno Vučko je močno zadišalo po svežem kruhu, a prazen želodec je poslal napačen signal – omamen vonj se je vil iz kotla s praženimi bučnimi semeni. Ker gre glas, da je vanilijev sladoled prelit z bučnim oljem nadvse slasten, smo seveda segle v mošnjičke. Dobra gospodinja mora znati vedno kaj »pričarati« na mizo pred nepričakovanega  gosta, tudi če je hladilnik prazen ali shramba izropana!

Prav gotovo so bile kašče naših gostiteljev na naravnem otoku v Ižakovcih (ki mu domačini pravijo Otok ljubezni) polne, in to dobesedno. Najprej so nam namreč pripravili nadvse »krepko« malico z zaseko, šunko iz »čebra« in drugimi prekmurskimi dobrotami, po ogledu büjraškega muzeja in vožnji z brodom po divji in nevarni Muri pa založili z ajdovo, pirino, pšenično in koruzno moko, ki jo mlinar melje v petnajstletnem lesenem plavajočem mlinu, trdno zasidranem na desnem bregu. Šelesteče bukve, deroča reka, dehteče hortenzije, prijazni ljudje… «Rad bi živel kot mlinar na Muri«, kajne?

A pot nas je vodila dalje, v lončarsko vas Filovci, kjer je Slavica ponovno demonstrirala, kako pomembno je »izkustveno učenje« (Se še spomnite lanskoletne »mične perice« z golido na glavi?). Brez omahovanja je sedla za lončarsko vreteno in s pomočjo »močnih moških rok« mojstra Bojneca, kot bi mignil, izdelala lično skledo. Da, da, tip sodi med temeljne čute …, tako kot vid in voh, ki sta na svoj račun ponovno prišla na sprehodu ob Bukovniškem jezeru in ob pitju zdravilne vode iz Vidovega izvira, ali sluh, ki se je podzavestno izostril v spokojni tišini bleščeče bele Plečnikove cerkve v Bogojini.

Ampak vse se prične in konča pri okusu, tako kot se je tudi naše odkrivanje lepot Prekmurja. Z izredno pomembno »kompleksno čutilno zaznavo«, t.j. ugodjem, smo se nazadnje predale vrhunski kulinariki gostilne Rajh v Bakovcih pri Murski Soboti in kar s terase spremljale nočno kolesarjenje udeležencev »Tour de Mur«, kot se je slikovito izrazila Mateja.

Žal smo vse prehitro morale vzeti slovo, saj nas je čakala še dolga vožnja domov.

Hvala Terezi za enkratno doživetje in brezhibno vodenje, Šarolti in Sabini za varno in prijetno vožnjo, Mateji, Slavici in Viktoriji pa za to, kar ste!

Do naslednjega srečanja lep pozdrav vsem članicam društva.

Majda