23 oktober 2005

SOS

Zaradi prenove študijskih programov me zanimajo vaše izkušnje. Vesela bom tudi predlogov literature.

Nekateri menijo, da v osmih letih učenja nekega tujega jezika (osnovna in srednja šola) se mladina nauči že toliko, da potrebuje le nekaj ur strokovne terminologije. Pri tem se mi pojavi nekaj vprašanj:
  1. Iz prakse vem, da ne nepredujejo vsi enako hitro in kvalitetno in so tako po 8 letih učenja nekje med A2 - C1. Ali tudi vaše izkušnje kažejo tako?
  2. Kaj je tisto, kar vpliva na hitrost napredovanja in njegovo kvaliteto? Tu se jih veliko (celo zrelih in pametnih ljudi) zgovarja na slabega učitelja. Ali imamo učitelji res tako odločilno vlogo, tako moč? Glede na to, da sem sama imela sedem učiteljic angleškega jezika v srednji šoli, težko verjamem. Moje izkušnje kažejo na to, da je moč vpliva v soodvisnosti z drugimi faktorji kot osebnost, motivacija, kognitivna zrelost učenca in podobno.
  3. Imam občutek, da nekateri nikoli ne bodo prišli dlje od B1 ali B2. Kognitivne sposobnosti ljudi so različne in to zagotovo vpliva. Kaj še vpliva na doseženi nivo in ali se s to trditvijo strinjate?
  4. Končno, kaj je strokovna terminologija, ki jo kolegi pričakujejo. Ali je res, da na visokem in univerzitetnem izobraževanju lahko damo skupek terminov in to je to? Kaj nismo ta pristop že davno prerasli?
  5. Kakšno je po vašem mnenju optimalno število ur za tuji jezik stroke na visokih strokovnih šolah in kakšno na fakultetah?
Hvala vam vnaprej.

3 komentarji:

Anonimni pravi ...
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
Melita Djuric pravi ...

Kakšno leto nazaj sem brala o Aptitude tests, ki predvidijo tako jezikovne kot tudi druge sposobnosti in napredovanje na določenih področjih. Informacije o tej vrsti testa me niso ravno očarale, saj dejansko sprašuje o vsem mogočem, da lahko predvidi nekakšno klinično sliko posameznika.

Pred kratkim pa sem bila na konferenci v Sofiji, kjer sta bila 2 zelo zanimiva prispevka na to temo. Prvega je predstavil Dr. Tom Perry iz Defence Language Institute v San Antoniu, Texas. V začetku jezikovnega izobraževanja so začeli z opravljanjem zelo natančnega Language Assessment Test, v katerem izmerijo vse 4 jezikovne spretnosti in predvidijo razvoj in domet posameznika. Glede na to, da te posameznike čakajo criterion-reference tests z natančnimi standardi, je možno predvideti stopnjo, na kateri se bo posameznik ustavil. Je pa kočljiva praktičnost tega testa, saj traja 8 ur in več za enega kandidata.

Drugi prispevek je imela kolegica iz Estonije, ki se je spraševala, koliko lahko na lingvističnem področju ocenjevalec pričakuje od kandidata, če vprašanja zahtevajo tako lingvistične kot kognitivne sposobnosti (kritično in problemsko razmišljanje itd). Diskusija je šla v to smer, da na lingvističnem področju ocenjujemo zgolj lingvistični vidik in zato ne sme biti prostora za nobene razlage ali opravičila, da npr. posameznik določenega kognitivnega napora ni bil sposoben.

Vprašanja o učiteljivi moči so legitimna. Da, učitelj ima veliko moč. S svojim znanjem (psihologije, lingvistike, svetovanja in načina učenja, raziskovanja, spremljanja problematike) in izkušnjami lahko učitelj v skupini/razredu odkrije posameznike in jih spodbudi k razvoju, Lahko jih drži zgolj na nivoju ocen in se oba, učitelj in študent/dijak, zadovoljita z določeno ravnijo (ne)razvoja. Lahko pa učitelj posameznika tudi zatre s kratko in nepremišljeno pripombo sredi hodnika ali z izpiti/ocenami. Zato je tako pomembno, da so učitelji veliki ljudje z veliko znanja, ki svoje bodo izkušnje pametno naložijo, ne pa ozko usmerjeni v učilnico in zidove šole.

Melita Djuric pravi ...

Še kar zadeva strokovno termonologijo: predstava, da gre zgolj za skupek ali seznam besed pod bolj ali manj ozkimi naslovi in podnaslovi, ni vezana le na laike. Imajo jo tudi tisti jezikovni učitelji, ki se ne ukvarjajo s poučevanjem jezika stroke. Mnenje, da je takšno gledanje preživeto, je nerealno in napačno. Ko sem delala intervju z dr. Boštjanom M. Zupančičem, ki je v tistih letih poučeval pravno terminologijo na Pravni fakulteti, je bil odgovor razgledanega človeka: strokovni jezik lahko poučuje samo strokovnjak s področja nikakor pa jezikoslovec, ker je tudi približno ne pozna. Pokazal mi je doooolg seznam/slovar pravnih besed z razlago in definicijo in to je poučeval v okviru svojega predmeta. Potem sva ugotovila, da gre za dve stvari. Ena vključuje poznavanje strokovne terminologije, kjer je jezikoslovec res več ali manj bos, dokler se ne seznani s stroko. Druga pa je metoda poučevanja te terminologije in tu je jezikoslovec veliko bolj doma kot strokovnjak. Brez sodelovanje med jezikovnim in strokovnim učiteljem zato vsekakor ne gre.