Beseda leta

Kot vsako leto, tudi letos nekateri jezikoslovci izbirajo besedo leta. Kriteriji pri izboru niso najbolj jasni, zato pa se lahko vse skupaj sprevrže v nekaj, kar je povsem nesprejemljivo.

Če samo pogledamo seznam, ki ga je ameriška skupina Oxford English Dictionary predlagala v ožji izbor (tj. Arab Spring, Bunga bunga, Clicktivism, Crowdfunding, Fracking, Gamification, Occupy, The 99 percent, Tiger mother in Sifi), je sicer jasno, da gre za nove besede oz. nove pomene že obstoječih besed, vendar gre tudi za izbor, ki je tesno vezan na politično dogajanje in politične razprave v ZDA. Res je, da so besede kulturno pogojene, vendar se ta izbor osredotoča predvsem na politično sfero kulture nekega naroda oz. jezika, ki ga ta govori, ko govori o sebi in drugih družbah tega sveta. To se mi zdi problematično, saj takšne redukcije ne moremo in ne smemo sprejeti ne v tujini in ne doma.

Na problematičnost odločitve Oxford Dictionaries, da za besedo leta določi squeezed middle je opozoril Geoffry K. Pullum. Njegovim argumentom oporeka Ben Zimmer., ki je sicer znan po svoji nekdanji kolumni v časniku New York Times. Na koncu Zimmerjevega prispevka se je razvila razprava med bralci, ki je tudi vredna branja, saj jasno potrjuje, da so kriteriji izbora nejasni in subjektivni tudi za ameriške in britanske jezikoslovce. Jasno postane tudi to, s kakšno lahkoto in naivnostjo reproduciramo obsotječo delitev moči v neki družbi. Glede na to, da je angleščina v mnogih družbenih sferah globalni jezik, govorimo o dogajanju, ki ima pomen tudi tistim izven ZDA ali VB.


Squeezed middle je fraza, ki tudi izhaja iz politične sfere, vendar tokrat britanske. Znova se vrši redukcija kulture, ki jo angleški jezik predstavlja, na politično sfero in znova se potrjuje ne samo primat politične sfere nad drugimi družbenimi sferami v neki družbi, ampak tudi nad drugimi družbami, ki govorijo angleški jezik. Ne gre namreč zanemariti dejstva, da se lahko v razpravo OED o besedi leta vključijo le Američani in Britanci, ne pa tudi drugi govorci, ki jim je angleščina materni jezik (in teh ni malo). Takšno ohranjanje politične moči v diskurzu o besedi leta tako le potrjuje sedanjo delitev politične moči in nadaljuje z izključevanjem drugih govorcev tega jezika.

Je to tisto, čemur beseda leta služi? Potem se ji z lahkoto odrekam. In vi?

Poučevanje strokovne angleščine s pomočjo debatiranja

Učitelji strokovne angleščine smo danes poslušali predavanje finske profesorice Mirje Hamalainen (Univerza Tampere), ki je predstavila poučevanje angleščine na univerzitetnem nivoju s pomočjo debatiranja. Povedala nam je, kako izvajamo debate s študenti in opisala svoje praktične izkušnje s tem pristopom poučevanja. Po predavanju se je razvila živahna razprava.

Za tiste, ki niste mogli priti, je tu nekaj posnetkov.

Še o bralnem razumevanju

Best practices weekly ponuja nekaj koristnih povzetkov raziskav s področja izobraževanja, ki lahko pomagajo izboljšati naše poučevanje. Poleg aktivnosti v času tihega branja, ki sem ga obdelela v prejšnjem zapisu, sem v njem zvedela še nekaj koristnih priporočil za poučevanje bralnega razumevanja.

Tong in sodelavci so v članku “Morphological Awareness: A Key to Understanding Poor Comprehension in English” (Journal of Educational Psychology, 103.3 (2011), str. 523-534) poročali o vplivu razumevanja morfologije na bralno razumevanje. Ugotovili so, da nerazumevanje derivacijskih morfoloških procesov (kako se spremeni pomen besede s spremembo pripone, npr. know (gl.) -> knowledge (sam.)) v nižjih razredih osnovne šole lahko pripelje do resnih težav z bralnim razumevanjem v višjih razredih. Čeprav povezave še ne znajo razložiti, ostaja dejstvo, da dodatna razlaga procesov besedotvorja (kako se besede spreminjajo, kaj moram narediti, ko zagledamo besedo, ki je podobna besedi, ki jo že poznamo,...) pomaga učencem, ki imajo težave z branjem, odpraviti te težave. Glede na to, da je število študentov, ki imajo težave z branjem in tudi z besedotvorjem, v nekaterih terciarnih program kar občutno, velja razmisliti o vključitvi sistematične in eksplicitne razlage najpogostejših procesov besedotvorja v študijski program tujega jezika stroke.

Čeprav se članek “Embedding Reading Comprehension Training in Content-Area Instruction” (Journal of Educational Psychology, 101.1 (2009), str. 1-20) Williamsa in sodelavcev ne ukvarja s poučevanjem tujega jezika stroke, njihove ugotovitve znajo biti relevantne tudi za naše področje. Ugotovili so namreč, da sistematično in redno opozarjanje učencev na žanrsko (retorično) strukturo besedila, na cilje sporočanja tega žanra, na strukture, ki jih uporabljamo pri primerjanju in pri ustvarjanju pomensko nasprotujočih stavkov pomembno prispevajo k razumevanju strokovnih besedil.

Če že govorimo o branju, moram vas opozoriti še na zanimiv prispevek o komentiranju besedil med branjem (Briefly Noted: Practicing Useful Annotation Strategies), ki ga je pripravil New York Times. Gre za učno enoto o strategijah anotacije besedil, za katero ugotavljajo, da izboljšuje bralno razumevanje. Vredno branja in uporabe.

Poti do boljšega bralnega razumevanja

Čeprav se članek “Instructional Approaches that Significantly Increase Reading Comprehension” Brocka in sodelavcev (Journal of Educational Psychology, 101.2 (2009), str. 262-281) nanaša na poučevanje materinščine, moje izkušnje govorijo, da so ugotovitve te raziskave pomembne tudi za pouk tujih jezikov, zato bi jih rada na kratko povzela.

Brock in sodelavci so proučevali učinke šestih pristopov k izvajanju priporočenega 20 minutnega tihega branja na teden v nižjih razredih ameriških osnovnih šol (ta sledi 70 minutnemu pouku jezika). Primerjali so učinke naslednjih aktivnosti:

• delo z delovnim zvezkom (branje kratkih odlomkov in reševanje vaj, ki jim sledijo),
• individualizirano poučevanje/učenje (učitelj med tihim branjem kroži po razredu in individualno dela z učenci: povpraša, kako posamezni učenci razumejo dele besedila, jih pohvali, razloži to, česar posameznik ne razume, in se čez čas vrne, da preveri, kako napreduje branje),
• situacijska vaja (učenci s samostojnim branjem utrjujejo spretnosti, ki so se jih poprej naučili v 70 minutnem bloku),
• konceptualno učenje (učenci v parih - hrbet kažejo drug drugemu - prebirajo neleposlovna besedila ali dve neleposlovni knjigi na isto temo - vsak svojo - ter skupaj odgovarjajo na zahtevnejša vprašanja o prebranem),
• sodelovalno učenje (učenci preberejo knjigo, njen del ali drugo besedilo, ki jo je izbral učitelj in ki se navezuje na temo, ki jo razred obravnava, ter po branju o njej 5 minut skupaj razpravljajo) in
• tradicionalno branje (učenci 20 minut tiho berejo besedilo v berilu).

Za najbolj učinkovite so se izkazali individualizirano, konceptualno in sodelovalno učenje. Njihov učinek je bil zaznaven že po 6 tednih, najbolj so izboljšali bralno razumevanje in besedišče učencev, ki so sicer imeli težave z branjem, pozitivno pa so delovali tudi na ostale. Glavna ugotovitev raziskovalcev pa je, da je aktivnost učitelja v času, ki je sicer posvečen tihemu branju učencev, ključnega pomena za izboljšanje bralnega razumevanja učencev.

Kaj menite, ali te ugotovitve veljajo tudi za pouk tujega jezika? Tudi pri študentih?