Brock in sodelavci so proučevali učinke šestih pristopov k izvajanju priporočenega 20 minutnega tihega branja na teden v nižjih razredih ameriških osnovnih šol (ta sledi 70 minutnemu pouku jezika). Primerjali so učinke naslednjih aktivnosti:
- delo z delovnim zvezkom (branje kratkih odlomkov in reševanje vaj, ki jim sledijo),
- individualizirano poučevanje/učenje (učitelj med tihim branjem kroži po razredu in individualno dela z učenci: povpraša, kako posamezni učenci razumejo dele besedila, jih pohvali, razloži to, česar posameznik ne razume, in se čez čas vrne, da preveri, kako napreduje branje),
- situacijska vaja (učenci s samostojnim branjem utrjujejo spretnosti, ki so se jih poprej naučili v 70 minutnem bloku),
- konceptualno učenje (učenci v parih - hrbet kažejo drug drugemu - prebirajo neleposlovna besedila ali dve neleposlovni knjigi na isto temo - vsak svojo - ter skupaj odgovarjajo na zahtevnejša vprašanja o prebranem),
- sodelovalno učenje (učenci preberejo knjigo, njen del ali drugo besedilo, ki jo je izbral učitelj in ki se navezuje na temo, ki jo razred obravnava, ter po branju o njej 5 minut skupaj razpravljajo) in
- tradicionalno branje (učenci 20 minut tiho berejo besedilo v berilu).
Kaj menite, ali te ugotovitve veljajo tudi za pouk tujega jezika? Tudi pri študentih?
2 komentarja:
Absolutno. Vendar opažam, da je v predavalnici težko brati dolga besedila. Bolje se obnese delo z besedili, ki niso daljša od dveh strani.
Strinjam se s tabo, Vida. Moram pa priznati, da nosim v razred tudi daljša besedila (članke), vendar študente prosim, da preberejo le uvod, ki ni daljši od dveh strani. Upam namreč, da jih bo vsebina tako navdušila, da bodo članek do konca prebrali doma. Ugotavljam, da to nekateri tudi storijo.
Objavite komentar