08 februar 2006

Učitelji: facilitators – controllers

Pred kratkim sem se vrnila s s sestanka mednarodne testirne skupine, v okviru katere poskušamo postaviti približno enake standarde za STANAG teste, ki jih vojaške jezikovne institucije sestavljamo že nekaj let. Predstavniki različnih držav si na sestankih izmenjujemo informacije, mnenja in iščemo kompromise.

Želim opisati način, kako nekdo, ki vodi diskusijo, lahko diskusijo spodbudi ali ubije. Rezultat diskusije je namreč odvisen od načina njenega vodenja. Mi smo na tem sestanku od štirih delovnih dni 3 dni (!) spustili v zrak. Zakaj? Ker vodja diskusije, strokovnjak s področja testiranja, tri dni ni ugotovil, zakaj komunikacija nikakor ne steče. Četrti dan smo sami prevzeli vodenje in rešili vsaj zadnji dan.

Kaj je šlo narobe?
- Ni vedel, da mora utihniti in dati čas, če pričakuje pobude in sodelovanje skupine;
- Namesto, da bi spodbujal komunikacijo med enakovrednimi v skupini in nas poslušal, nam je prirejal dolge strokovne monologe;
- Ponujal je izčrpne odgovore na vprašanja, ki se v diskusiji pojavljajo zato, da vsa skupina razmišlja o njih, in nikakor ne zato, da odgovarja en sam posameznik, pa če je še tako dobro podkovan v stroki;
- S kontroliranjem diskusije je želel pripeljati k vnaprej zastavljenim ciljem, zato skupini ni ponujal praznega prostora za drugačno razmišljanje.

Učitelji, premislimo, kakšno vlogo bomo prevzeli, ko gremo poučevat odrasle v učilnico, ko vodimo sestanek s kolegi-cami ali kolektivom, ko se pogovarjamo s študenti na govorilnih urah itd. Obupen občutek je ugotavljati, da nekoga, ki je tam zato, da bi korektno opravil svoje delo, enostavno ne potrebuješ. Še huje, ujel te je v past, iz katere nervozno iščeš izhod namesto, da bi užival v kvalitetni diskusiji.

1 komentar:

Sarolta pravi ...

Draga Melita, kako si to dobro napisala! Res je temu tako.

Tudi sama se včasih ujamem v to zanko - še posebej z novo skupino študentov, ki je še ne poznam. Ker so tako tiho in da prebijem tišino in napetost, potem govorim in govorim, dokler me suha usta na opozorijo na to, da sem dovolj rekla. Potem se discipliniram.

Zdi se mi, da je delo facilitatorja po naravi takšno, da potrebujemo učitelji trening v takšni komunikaciji. Ni namreč naravna, vsakdanja komunikacija. Samo brati o tem ne zadostuje. Žal, takšnih treningov pa ni za učitelje. Jaz bi že bila zainteresirana in bi se ga gotovo udeležila.