Poročilo s strokovne
ekskurzije po Prekmurju ali kako
Sedem deklet
na potepu -
Da o fantih
ne govorimo…
Ubrano udejanja
Terezino pobudo
Jako lejpega Prekmurja.
Da
je sedem magično število, smo se udeleženke ekskurzije – Viktorija, Tereza,
Šarolta, Slavica, Sabina, Mateja in Majda – strinjale že na začetku naše
enodnevne avanture, ko smo z avtomobili registracijskih tablic KP, LJ in MB
krenile proti »glavi« Slovenije, ki nosi registrsko tablico MS.
Vedele
smo, da je Tereza pripravila pester program, vendar nismo pričakovale, da bodo
iz postanka v postanek čutilni živci pošiljali vedno močnejše dražljaje v naše
možgane. »Zaznavna zmožnost dogajanja v zunanjem svetu«, kot se učeno reče
čutom, je bila naprej na preizkušnji v Gornji Bistrici. Pred oljarno Vučko je
močno zadišalo po svežem kruhu, a prazen želodec je poslal napačen signal –
omamen vonj se je vil iz kotla s praženimi bučnimi semeni. Ker gre glas, da je
vanilijev sladoled prelit z bučnim oljem nadvse slasten, smo seveda segle v
mošnjičke. Dobra gospodinja mora znati vedno kaj »pričarati« na mizo pred
nepričakovanega gosta, tudi če je
hladilnik prazen ali shramba izropana!
Prav
gotovo so bile kašče naših gostiteljev na naravnem otoku v Ižakovcih (ki mu
domačini pravijo Otok ljubezni) polne, in to dobesedno. Najprej so nam namreč
pripravili nadvse »krepko« malico z zaseko, šunko iz »čebra« in drugimi
prekmurskimi dobrotami, po ogledu büjraškega
muzeja in vožnji z brodom po divji in nevarni Muri pa založili z ajdovo,
pirino, pšenično in koruzno moko, ki jo mlinar melje v petnajstletnem lesenem
plavajočem mlinu, trdno zasidranem na desnem bregu. Šelesteče bukve, deroča
reka, dehteče hortenzije, prijazni ljudje… «Rad
bi živel kot mlinar na Muri«, kajne?
A
pot nas je vodila dalje, v lončarsko vas Filovci, kjer je Slavica ponovno
demonstrirala, kako pomembno je »izkustveno učenje« (Se še spomnite lanskoletne
»mične perice« z golido na glavi?). Brez omahovanja je sedla za lončarsko
vreteno in s pomočjo »močnih moških rok« mojstra Bojneca, kot bi mignil,
izdelala lično skledo. Da, da, tip sodi
med temeljne čute …, tako kot vid in voh, ki sta na svoj račun ponovno prišla
na sprehodu ob Bukovniškem jezeru in ob pitju zdravilne vode iz Vidovega izvira, ali sluh, ki se je
podzavestno izostril v spokojni tišini bleščeče bele Plečnikove cerkve v
Bogojini.
Ampak
vse se prične in konča pri okusu,
tako kot se je tudi naše odkrivanje lepot Prekmurja. Z izredno pomembno
»kompleksno čutilno zaznavo«, t.j. ugodjem, smo se nazadnje predale vrhunski
kulinariki gostilne Rajh v Bakovcih pri Murski Soboti in kar s terase
spremljale nočno kolesarjenje udeležencev »Tour de Mur«, kot se je slikovito
izrazila Mateja.
Žal
smo vse prehitro morale vzeti slovo, saj nas je čakala še dolga vožnja domov.
Hvala
Terezi za enkratno doživetje in brezhibno vodenje, Šarolti in Sabini za varno
in prijetno vožnjo, Mateji, Slavici in Viktoriji pa za to, kar ste!
Do naslednjega srečanja lep
pozdrav vsem članicam društva.
Majda